All we do is travel

2. Julij 2017

Alja Nike Skrt

Draga Afrika, še se bova videli!

V četrtek smo ti v branje ponudili Uršin zapis o Afriki, za konec vikenda pa te vabimo, da si prebereš še Aljinega. Konec maja in začetek junija sta se Alja in Urša odpravili na potovanje od Viktorijinih slapov do Windhoeka. Tako kot Uršo je tudi Aljo Afrika povsem očarala in ji, kot pravi naslov, obljublja, da teh 8 dni ni bilo njuno zadnje srečanje ... 

 

****

 

 

Sredi pomladi sem prejela nepričakovano sporočilo. Ekipa agencije STA potovanja me je povabila na edinstveno pustolovščino v Afriko. Po tednih priprav in dnevih nestrpnega odštevanja do odhoda sem z zagrebškega letališča poletela na južno poloblo.Potovanje, ki je sledilo, je bilo povsem nad pričakovanji. Ker sem v preteklosti, razen organiziranih šolskih ekskurzij, svet odkrivala v lastni režiji skupaj z najbližjimi, mi je bila misel na vodeno skupinsko potovanje kar malce tuja. Poleg tega pa sem se odpravila še na drug konec sveta, daleč stran od tega, česar sem bila vajena doma in na preteklih popotovanjih.

 

 

 

Ob pristanku na letališču na Viktorijinih slapovih sem ostala brez prtljage in nekako takrat sem se zavedla, da me čaka ena prav zares gromozanska dogodivščina. V resnici se mi je zdelo prav fino, da sem brez odvečne krame, prvi dve noči pa smo tako ali tako preživeli v čudovitem hotelu, nedaleč stran od znamenitih slapov.

 


 

 

 


Naslednji dnevi so bili zares posebni. Zimbabve, Bocvano in Namibijo smo raziskovali v preurejenem tovornjaku z velikimi okni, udobnimi sedeži, polnilci za vse naše kablovje,hladilnikom, skrinjo, štedilnikom in vsemi drugimi pripomočki, potrebnimi za preživetje v divjini.

Ker so bili zimski dnevi na južni polobli precej kratki, so budilke zvonile že pred šesto. Pospravljanju šotorov je sledil zajtrk na prostem, dneve pa smo si popestrili z odkrivanjemneokrnjene narave.

 


 

 

 


Prva izmed postojank so bili Viktorijini slapovi in reka Zambezi. Kljub temu, da nam je pogled na slapove zastirala obilica vode, smo njihovo mogočnost občutili s poslušanjem glasnega bobnenja, opazovanjem bogatega zelenja okoliškega deževnega gozda in ne nazadnje s pogledom z mostu, ki Zimbabve povezuje z Zambijo. Prav na tem mostu je za najpogumnejše na voljo bungee jumping, pod njim zipline, na reko Zambezi pa se lahko podate tudi z rafti in kanuji. Za take ziheraše, kot sem jaz, je adrenalinskemu doživetju še najbližje dvajsetminutni polet s helikopterjem.

Čeprav mesto Victoria falls živi od turizma in so ulice polne ljudi, so nam pot, ne da bi se zmenili za nas, prečkali sloni. In ker je bilo to moje prvo bližnje srečanje s temi velikani, si lahko mislite, kako zelo sem bila navdušena!

Naše popotovanje smo nadaljevali proti Bocvani in dan preživeli v najlepšem nacionalnem parku Chobe, ki je izjemno bogat z živalmi in se ponaša z eno izmed največjih populacij slonov v Afriki.

 

 

 


Prvo polovico dneva v nacionalnem parku smo preživeli na safariju v odprtih džipih. Z radovednimi pogledi smo lovili prefinjene impale, edinstvene kuduje, prikupne žirafe, lene nilske konje, mogočne bivole, strašne krokodile, prefrigane kuščarje, nadvse smešne pavijane in prekrasne slone.


Safariju z džipi pa je ob poznopopoldanskem soncu sledila še vožnja z ladjico, kjer smo se ponovno pobliže srečali s sloni, ki so navihano čofotali, krokodili in nilskimi konji. Dan smo zaključili, kot se šika - z najlepšim sončnim zahodom kdaj koli. Nebeške barve zahajajočega sonca so odsevale na reki Chobe, silhuete dreves v daljavi pa so postajale vse temnejše. Luna je mogočno žarela, zvezdnato nebo pa je zasijalo v vsej svoji veličini.

 


 


Vrhunec popotovanja pa je bil zame zagotovo vikend na delti reke Okavango, ki se razprostira na skoraj 15.000 kvadratnih kilometrih in velja za eno izmed sedmih čudes Afrike. V okrnjeni 4-članski ekipi smo dneve večinoma preživeli na vodi - s tradicionalnimi lesenimi čolniči, imenovanimi makoro, smo v družbi krokodilov, pitonov, raznoraznih insektov in barvitih ptic pluli med lebdečimi papirusi ter vodnimi lilijami. Večeri sredi ničesar, brez signala in wifija, pa so minili ob kartanju, pripovedovanju zgodb naše “mame” Thandi in klepetih v soju lune pozno v noč.

 


 


Zadnje dni smo preživeli na poti v namibijsko prestolnico Windhoek, kjer se je tura zame žal zaključila, ostali člani posadke »Cohen trucka« pa so pot nadaljevali proti jugu, v Cape Town.

Pred odhodom v Afriko me je bilo strah, da se bodo levi oblizovali z jutranjo roso z mojega šotora, da bom izpod spalke potegnila kakšno kačo in da nikakor ne bom preživela brez vsakodnevnega čveka z mojim dragim in prijatelji. Levov žal nisem videla niti od daleč, bližnje srečanje s pitonom sem doživela le v varnem zavetju kanuja, odrezanost od sveta in ‘prisiljen’ letalski način na telefonu pa sta mi dejansko dobro dela.

Ob prvem sprehodu na afriških tleh so me prevzeli široki nasmehi, pristna toplina domačinov in njihovo gostoljubje. Čeprav je bila zimska pokrajina precej pusta, me je narava navdušila s svojo divjino, z mogočnimi in unikatnimi živalmi, pestrim obrečnim zelenjem, zrcalnimi podobami neba na gladini rek. Da o igrah svetlobe, ki jih ustvarja sonce na afriških tleh, sploh ne govorim!

 


 


Tudi tura sama po sebi je bila izjemna. Posadka epskega tovornjaka (ki je v manjši različici že na moji bucket listi) je po nekaj dneh postala prava mala družinica. Poglavar Leban, naš šofer in vodič, ter Thandi, so-vodička in šefica kuhinje, sta poskrbela za svojevrstna seznanjanja s kulturo obiskanih dežel, nam pomagala ponotranjiti duh hakune matate, poskrbela za uslišanje naših želja in nas ne nazadnje nikoli pustila lačnih ust.

Zadnje sedeže (čeprav je imel v resnici vsak dva zase) sem si delila z Uršo, prav tako STA ambasadorko; z mladim ameriškim parom (on zaposlen na Snapchatu, ona na TNT); dvema avstralskima upokojenima zdravnicama, prijateljicama, ki že 21 let potujeta skupaj po svetu, sicer pa upokojenske dneve v Sydneyju preživljata ob pestrem naboru raznoraznih krožkov, društev in ostalih aktivnostih; upokojenim očetom, ki svet odkriva s hčerjo srednjih let, menedžerko v Starbucksu; in nemškim študentom prava, ki je preteklo leto preživel na magistrskem študiju v Južni Afriki. Deset dni smo od jutra do večera preživeli skupaj. Skupaj smo na prostem, v improvizirani kuhinji s predala našega tovornjaka pripravljali hrano, delili svoja občutja o obiskanih krajih in zgodbe s preteklih potovanj, se ob hladnih večerih greli ob ognju, spanec odganjali ob igranju kart. Precej drugače od tiste moje ene in edine organizirane ture v Egiptu, pred dobrim desetletjem, ko smo sledili vodički z rdečim dežnikom, na klimatiziranem avtobusu poslušali članke z Wikipedije ter se ob večerih mastili v turističnih restavracijah.

 



Draga Afrika, še se bova videli! Odkrila sem le delček, koliko me še čaka!

****

Alja in Urša sta Afriko odkrivali na potovanju od Viktorijinih slapov do Windhoeka. Če bi rad po svoje podoživel njuno dogodivščino, oddaj povpraševanje ali pa nas pokliči na 080 47 42 – gotovo bo tudi tebe Afrika tako začarala, kot je naši popotniški blogerki.




Doživi svojo Afriko

Hočem še!

Prijavi se na STA novice in v nabiralnik dvakrat mesečno prejmi zanimive zgodbe in noro ugodne cene letalskih kart.

All we do is travel

Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Preberite več o piškotih.

STA potovanja
Trg Ajdovščina 1, 1000 Ljubljana

080 47 42

info@stapotovanja.com

Vsak delavnik nas med 8. in 17. uro dobite na telefonskih številkah:

LJUBLJANA
T: 01/ 439 16 90
T: 01/ 439 16 91
M: 041 612 711
L: Ajdovščina 1, Ljubljana

ZAGREB
T: +385 1 488 63 40
M: +385 99 488 63 40
F: +385 1 488 63 45
L: Ulica Andrije Hebranga 22, Zagreb